El Camino de Santiago

Zakaj ravno Camino? Pošteno povedano ne vem. Ker rad hodim in je Španija visoko na seznamu mojih želja se mi zdi, da je bila logična posledica odločitev za odhod na romanje v Santiago de Compostela.

St. Jean Pied de Port

  

Oborožen z solidno kondicijo, nekaj splošnimi informacijami, skromno knjižico (vodičem) in močno željo sem se z vlakom podal na pot. Smer Ljubljana - Muenchen -Paris - Bordeux  - Bayonne. Na štart v St.Jean Pied de Port sem prispel na smrt utrujen in dan kasneje kot sem planiral, kajti v Bayonnu sem za 20 minut zamudil avtobus.



Ne prav spodbuden podatek

Na začetku sploh nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem na tem romanju. Zato sem se prepustil poti in toku dogodkov. Vedel sem, da bom srečal ljudi z različnih koncev sveta, vendar  me je ta Babilon jezikov in kultur prijetno presenetil. Čeprav smo se na pot odpravili kot popolni neznanci, vsak s svojimi razlogi, željami in cilji, so nas dolga pot, vsakodnevne male težave, spanje v včasih prenatrpanih sobah sicer prijetnih albergov, kjer je bilo potrebno pokazati veliko mero strpnosti, zelo zbližale. Z nekaterimi smo postali pravi prijatelji.


 


Kje je že moj ruzak?

Vreme je pokazalo vse svoje obraze. Prve dni  je žgalo sonce, na Cruz de Ferro sem spoznal španski sneg, vihar na prelazu Cebreiro me je prisilil, da sem preizkusil vsa svoja topla oblačila. Na koncu pa še Galicija, ki je v celoti opravičila svoj deževni sloves. Kot bi rekel moj romarski sotrpin  Jean iz Quebeca " true Camino".







Sneg, mraz

Moje romanje je bila ena velika pozitivna izkušnja. Seveda so bili tudi težki trenutki, ko bi najraje vrgel palico v grmovje in odšel domov. Po več urni hoji po dežju v albergu poskušaš za silo posušiti obleko (kot zakleto, ravno tukaj nimajo radiatorjev), v bližini ni ne trgovine, ne restavracije, kjer bi lahko dobil kaj za v želodček, vsi moji znanci in prijatelji so izbrali nek drug kraj za prenočevanje. Takrat se vprašaš: "A mi je treba tega?"  




Spomenik, ki so ga ustvarili romarji

Zjutraj me na pot pospremi sonce. Domačin, ki hiti po jutranji opravkih dvigne roko v pozdrav in zaželi Buen Camino. Od nekod se pojavi Tomas. Iz barčka ob poti omamno diši. Flavio in Horst sta me videla prihajati in na mizi me že čaka carajiljo. Od doma dobim spodbuden sms. "Kakšne probleme sem že imel včeraj?"

Romanje s pomočnikom

Sedemindvajset dni hoje, povprečno 30 km na dan  mora pustiti določene posledice. Marsikateremu "pelegrinotu" so žulji, vnetja, bolečine v sklepih in podobno preprečile, da bi uresničil svoje plane. Sam sem imel kar veliko srečo. Razen bolečin v prstih na nogi in neka manjših poškodb nisem imel resnejših težav. Več problemov sem imel z opremo. Že šesti dan je na mojem gojzarju zazijala manjša luknja, ki je iz dneva v dan postajala večja. Sicer sem kupil izdelek priznane znamke Alpina, vendar sem spregledal napis "made in China".



Škoda

Obeležja ob poti kažejo žalostno stran te poti. Nekateri so svoje romanje končali predčasno - za vedno. Postavljena so njim v spomin in nam v opomin, da Camino ni nedeljski sprehod.

Zaslužen počitek



In nauk te zgodbe? Hm, ne vem. Lahko samo rečem, enkratna, neponovljiva dogodivščiva. Neponovljiva? Ja! Izkušnja mi govorijo, da se ni dobro vračati na kraj, kjer si se imel fantastično.

Happy end

Katedrala v Santiago de Compostela je sicer fizični cilj romanja, vendar vsem, ki smo se podali na to preizkušnjo in to ne glede na to, kje se je začela naša pot in kakšen je bil njen namen, ta katoliška svetinja pomeni  veliko več. Vsak zase ve kaj.

Prevozi in spremstvo na romanju
041 638 743