petek, 12. april 2013

Albanija

Načrtovanje družinskega dopusta zna biti zanimivo opravilo. Posebej v naši družini. Ponavadi izberemo smer in kraj, ki naj bi bil naš glavni cilj, potem pa na pot in sproti prilagajamo dinamiko in smer . Tako, da če nas kdo vpraša kam odhajamo, je največ kar lahko povemo državo, ki jo imamo v mislih.. No, tokrat smo šli še dlje.  V planu smo imeli Francijo in sicer brez velikih mest in turističnih znamenitosti. Ja, to je bil plan. Teden dni pred odhodom pa je padla drugačna odločitev.  A l b a n i j a !

Domači ročni izdelki 

Pri prijateljih, ki so že bili v Albaniji, smo dobili nekaj osnovnih informacije in smo šli. Kakšnega spodobnega vodiča nismo dobili, če sem pošten ga pretirano tudi iskali nismo. Imeli pa smo zemljevid ( GPS-a načrtno ne uporabljamo) in polne glave stereotipov o tej dolgo časa izolirani  državi. Preko Hrvaške smo najprej obiskali Črno goro.

Kasarna Masline Titograd

Meni se izpolnila želja, da obiščem nekdanji Titograd, kjer sem eno leto služil domovini - bivši. In končno Albanija. Zadnjih nekaj kilometrov  po Črni gori smo vozili po makadamski cesti z ogromnimi luknjami. Kot se je izkazalo pozneje je bila to priprava na to kar nas je čakalo.  Večino slabih stvari in pomislekov, ki smo jih slišali pred odhodom ne drži razen stanja njihovih cest. 

Albanska realnost 



Ko cela Evropa vse bolj stremi k čim hitrejšemu turističnemu razvoju, Albanija še močno zaostaja in to je njena prednost. Za nekoga, ki ima rad da je vse po "reglcih" zna biti veliko stvari motečih, drugače so pa Albanci fleksibilni. V Tirani na primer res ni označenih parkirišč, kjer bi tujci željni ogleda prestolnice lahko parkirali svoj avto ali v našem primeru avtodom, ampak se najde  varnostnik ministrstva za finance,ki je  pripravljen za 100 lekov (60 centov) odstopiti  prostor in svoj avto premakniti na pločnik.

Glavni trg v Tirani

V pestri albanski preteklosti v ni manjkalo pomembnih ljudi in junakov. Prvi med njimi je brez dvoma Skenderbeg. Nekdanji janičar, ki je pobegnil iz turške vojske in sonarodnjake popeljal v boj proti Otomanskemu imperiju. Med drugim je premagal sultana Murata II. in obvaroval mesto Kruje. Ljudje so še danes ponosni nanj, kar pa ne velja za  Enverja Hodža. Njega so dali na stranski tir. Razumljivo.

Enverjeva dediščina

Država se počasi pobira po dolgotrajni vladavini režima, ki je za svoj obstoj izbral taktiko zaprtosti, ustrahovanja in samozadostnosti. Čeprav so ogromno bunkerjev že podrli in ostanke uporabili v  ljudem bolj prijazne namene, še danes praktično na vsakem koraku opaziš te prepoznavne pomnike neke neumnosti.

Kruje

Avtodomarji radi iščemo in obiskujemo kraje, ki niso na prvih straneh katalogov potovalnih agencij in v katerih je še nekaj tiste ne zaigranosti in originalnosti domorodcev. Tokrat smo imeli z izbiro države veliko sreče. Zadovoljstvo na potovanju je v veliki meri odvisno od pričakovanj, ki jih imamo, ko se odpravljamo na pot. Glede na naša majhna pričakovanja je bilo navdušenje toliko večje. Ostalo je še veliko lepega. Zato pa "Albanija - I'il be back"



Gjirokastro - rojstni kraj Enverja Hodže

Albanija bo  zanimiva destinacija, dokler množični turizem in hoteli z "all inclusive" ponudbo ne bodo preplavili tudi te prebujajoče se Trnuljčice. Kakšna metla in grablje bi naredile čudeže, pa mogoče kakšen meter več "tapravga" asfalta ne bi škodilo - ampak ali bi potem to še bila Albanija, ki si nas je pozitivno presenetila s svojo preprosto prijaznostjo in pregovorno balkansko gostoljubnostjo.


četrtek, 17. maj 2012

El Camino de Santiago



Zakaj ravno Camino? Pošteno povedano ne vem. Ker rad hodim in je Španija visoko na seznamu mojih želja se mi zdi, da je bila logična posledica odločitev za odhod na romanje v Santiago de Compostela.

St. Jean Pied de Port
  
Oborožen z solidno kondicijo, nekaj splošnimi informacijami, skromno knjižico (vodičem) in močno željo sem se z vlakom podal na pot. Smer Ljubljana - Muenchen -Paris - Bordeux  - Bayonne. Na štart v St.Jean Pied de Port sem prispel na smrt utrujen in dan kasneje kot sem planiral, kajti v Bayonnu sem za 20 minut zamudil avtobus.


Ne prav spodbuden podatek

Na začetku sploh nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem na tem romanju. Zato sem se prepustil poti in toku dogodkov. Vedel sem, da bom srečal ljudi z različnih koncev sveta, vendar  me je ta Babilon jezikov in kultur prijetno presenetil. Čeprav smo se na pot odpravili kot popolni neznanci, vsak s svojimi razlogi, željami in cilji, so nas dolga pot, vsakodnevne male težave, spanje v včasih prenatrpanih sobah sicer prijetnih albergov, kjer je bilo potrebno pokazati veliko mero strpnosti, zelo zbližale. Z nekaterimi smo postali pravi prijatelji.

 

Kje je že moj ruzak?

Vreme je pokazalo vse svoje obraze. Prve dni  je žgalo sonce, na Cruz de Ferro sem spoznal španski sneg, vihar na prelazu Cebreiro me je prisilil, da sem preizkusil vsa svoja topla oblačila. Na koncu pa še Galicija, ki je v celoti opravičila svoj deževni sloves. Kot bi rekel moj romarski sotrpin  Jean iz Quebeca " true Camino".




Sneg, mraz
Moje romanje je bila ena velika pozitivna izkušnja. Seveda so bili tudi težki trenutki, ko bi najraje vrgel palico v grmovje in odšel domov. Po več urni hoji po dežju v albergu poskušaš za silo posušiti obleko (kot zakleto, ravno tukaj nimajo radiatorjev), v bližini ni ne trgovine, ne restavracije, kjer bi lahko dobil kaj za v želodček, vsi moji znanci in prijatelji so izbrali nek drug kraj za prenočevanje. Takrat se vprašaš: "A mi je treba tega?"  


Spomenik, ki so ga ustvarili romarji

Zjutraj me na pot pospremi sonce. Domačin, ki hiti po jutranji opravkih dvigne roko v pozdrav in zaželi Buen Camino. Od nekod se pojavi Tomas. Iz barčka ob poti omamno diši. Flavio in Horst sta me videla prihajati in na mizi me že čaka carajiljo. Od doma dobim spodbuden sms. "Kakšne probleme sem že imel včeraj?"



Romanje s pomočnikom

Sedemindvajset dni hoje, povprečno 30 km na dan  mora pustiti določene posledice. Marsikateremu "pelegrinotu" so žulji, vnetja, bolečine v sklepih in podobno preprečile, da bi uresničil svoje plane. Sam sem imel kar veliko srečo. Razen bolečin v prstih na nogi in neka manjših poškodb nisem imel resnejših težav. Več problemov sem imel z opremo. Že šesti dan je na mojem gojzarju zazijala manjša luknja, ki je iz dneva v dan postajala večja. Sicer sem kupil izdelek priznane znamke Alpina, vendar sem spregledal napis "made in China".


Škoda

Obeležja ob poti kažejo žalostno stran te poti. Nekateri so svoje romanje končali predčasno - za vedno. Postavljena so njim v spomin in nam v opomin, da Camino ni nedeljski sprehod.


Zaslužen počitek


In nauk te zgodbe? Hm, ne vem. Lahko samo rečem, enkratna, neponovljiva dogodivščiva. Neponovljiva? Ja! Izkušnja mi govorijo, da se ni dobro vračati na kraj, kjer si se imel fantastično.




Happy end

Katedrala v Santiago de Compostela je sicer fizični cilj romanja, vendar vsem, ki smo se podali na to preizkušnjo in to ne glede na to, kje se je začela naša pot in kakšen je bil njen namen, ta katoliška svetinja pomeni  veliko več. Vsak zase ve kaj.




Prevozi in spremstvo na romanju
041 638 743




četrtek, 22. december 2011

Španija v slikah


 Vrtovi v palači Alhambra v Granadi



 Pogled na Barcelono iz parka Guel



  Vaška korida v Santa Magdalena de Pulpis



 Plaža Cala Montgo v L`Escali



 Santiago Bernabev - Nina namesto Mourinha



 Dolina padlih - grob generala Franca



 Znameniti akvadut v  Segoviji



 Klepet po nedeljski maši pred katedralo v Sevilji



 Avgustovsko hlajenje na snegu Siere Nevade


  
Pogled v Afriko z skale imenovane Gibraltar



 Množica motoristov v pričakovanju svojih idolov pred dirkališčem v Jerezu



  Čudovit trg v najužnejšem mestu celinske Španije - Tarifi



  Kuža iz rož pred Guggenheimovim muzejem sodobne umetnosti v Bilbau




  Španska specialiteta - tapasi

  
Obzidje ribiške vasice Peniscola,ki jo obkroža množica hotelov




 Ronda-mesto kjer so postavili pravila sodobnih bikoborb




 Guernica-stekleni strop baskovskega parlamenta



 Slastno, saj je špansko



 Brez bikoborb Španija ne bi bila to kar je



 Preštevilni gradovi so dali ime pokrajini Kastilja-grad v kraju Coca



 Plaza Mayor v Salamanci


Plaza de Espana-Sevilja

Moja Španija



 Leta 1988, ko je v rajnki Jugoslaviji vladala Milka Planinc, boni za bencin, depozit za prehod meje, sva z Andrejo najinega spačka prvič zapeljala preko Pirenejev. Odprl se nama je povsem drugačen svet kot sva ga poznala do takrat. ŠPANIJA. Velika dežela polna razlik in nasprotij. Na eni strani velika in bogata  mesta, nedaleč stran zapuščene vasi, katerih prebivalce je želja po boljšem življenju pregnala z domačih ognjišč. Ob obalah se bohotijo vedno novi in novi  hoteli, ponekod v notranjosti pa naletiš na kraje v katerih imaš občutek,da so iz nekega drugega časa. Španija ponuja popotniku prenekatere užitke, od prelepe morske obale, odlične raznolike kulinarike, zgodovinskih krajev, kjer se je pisala prihodnost Španije, Evrope in tudi ostalega sveta. Največje bogastvo po so njeni prebivalci - strastni, plemeniti, ponosni, zaljubljeni v tradicijo,  flamenko, bikoborbe in seveda nogomet.Čeprav nas silijo,da postanemo Evropejci, Španci to ne bodo nikoli - vsaj upam.


Plaza Mayor - Madrid

Prvo srečanje s Španijo je bilo nepozabno, zato z lahkoto najdem izgovor, da se vedno znova in znova vračam na sončno stran Pirenejev.